Zdravilna moč igrač
Tukaj je zgodba o tem, kako je igralna terapija pomagala, da se razkadijo jeza, napetost in frustracija v mojem odnosu s hčerko. In kako mi je omogočila, da se zabavam z mojim otrokom. To je nekaj, kar sva obe zelo potrebovali in si želeli.
“Jaz se ukvarjam z igralno terapijo,« mi je povedala Pam po telefonu.
“Seveda, zveni dobro,” sem odgovorila. “Rada bi rezervirala termin”
Nisem imela pojma, kaj igralna terapija je, vendar sem vedela, da potrebujem pomoč. Z mojo 7-letno hčerko se še nikoli nisem pogledala iz oči v oči. Zelo močno sem se trudila biti in ostati stabilen starš, a prepiri zaradi njenega ADHA-a in njeno vedenje sta me popolnoma razorožila.
Čutila sem, da nas čaka žalostno in naporno življenje, če ne dobim pomoči. Nekdo mora “popraviti” ADHD moje hčere, sem premišljevala.
Na prvem sestanku sva bili samo Pam in jaz , bil je to spoznavalni sestanek. Ko sem pripovedovala Pam o svojih bojih s hčerko, sem začel opažati luknje v moji železni “ odrasli” logiki in strategiji starševstva. Zares sem kraljevsko zafrknila vse, sem ugotavljala.
Ampak Pam je bila sočutna in brez presodkov. Domov sem šla polna upanja in se naslednji teden vrnila s hčerko.
V naslednjih nekaj mesecih igralne terapije sva s hčerko preživljali ure skupaj v Pamini neverjetni sobi z igračami, ki je bila polna knjig, lutk, miniaturnih figuric, pladnjev peska….
Sprva mi je bilo neprijetno, da se dejansko igram s hčerko pred drugo odraslo osebo. Če bi lahko ocenili moje starševske igralne veščine na lestvici od 1 do 10, bi bila moja ocena za “igranje” – minus 100. Ne spominjam se več., kako se v igri pretvarjati in res, res igranje sovražim.
Toda moja naloga je bila preprosta: prepustiti se vodstvu hčerke. Morala sem samo delati to, kar je ona rekla in takrat, ko je rekla. Na koncu sva uživali v postavljanju domišljijskih svetov za afriške živali, skupaj s čarobnimi vrati; skrbeli sva za igračke, punčke in igrali družabne igre.
Pam je analizirala najino igro in se o tem pogovorila z mano medtem ko je moja hčerka delala v čakalnici domačo nalogo. Pojasnila je, da so nekateri njeni sklepi le ugibanja, drugi pa kar precej očitni.
Skozi vsebino hčerkine igre, način same igre in izbiro igrač smo odkrili in se naučili, kako ji pomagati v njenih stiskah
Gotovo pa je najpomembnejša ugotovitev, da me ima hčerka rada. Pravzaprav me obožuje.
Nisem mogla prenehati jokati, ko sem sedela na kavču , ko sva to spoznali. Seveda sem vedela, da me moja hčerka ljubi – najin odnos se ni toliko pokvaril, da bi to pozabili – toda najine interakcije iz dneva v dan so bile pogosto tako napete in težke, stres je grdo zasenčil vso ljubezen med nama. Skozi igro sva obnovili vez mati -hči, ko sva se gledali v oči, se smejali in si pripovedovali.
“Mami, zdaj si bolj srečna” mi je rekla hčerka nekega dne
“Kako to misliš?« sem jo vprašala.
“No, veliko časa si bila jezna na nekoga. Toda v zadnjem času nisi – si srečnejša. Zakaj? “
Zamrmrala sem neke vrste odgovor, ampak resnica je: Jaz sem srečnejša, ker se mi bolje razumeva.
Grenak dan je bil, ko je naša zavarovalnica spremenila pogoje in smo morali prenehati z igralno terapijo. Nismo končali s Pam, vseeno pa sem ji večno hvaležna za vse, kar smo se z njeno pomočjo naučili.
Ko zdaj stvari in odnosi med hčerko in mano zaostrijo, postanejo intezivni in težki, imam poln žep tehnik, ki nama pomagajo z manj jeze reševati nesporazume in zaplete. Čeprav nisva končali igralne terapije, sva se obe v času terapije ogromno naučili in zdaj nama te izkušnje veliko pomagajo.
Eden največjih blagoslovov za najin odnos sem doživela tistega dne, ko sva s hčerko zapuščali Pamino pisarno in me je hči zgrabila za roko in rekla: “Zelo te ljubim. Zelo! Hvala za to, da si moja mami. “
Prevzeto iz bloga Rebecce Brown Wright , objavljeno v Additude, strategic and support for ADHD&LD
http://www.additudemag.com
