V vsakem trenutku boste našli na mojem seznamu štiri ali več knjig o starševstvu, ki bi jih rad naročil na Amazonu, moja nočna omarica in e-poštni predali so nabito polni pronicljivih teorij o starševstvu.
Ukvarjam se z razvojem otroka in vsak dan se pogovarjam s starši, ki se srečujejo s podobnimi okoliščinami ter se sprašujejo, kako bi morali vzgajati svoje otroke. Pogosto se v poplavi mnogokrat nasprotujočih si informacij ne znajdejo, ko iščejo odgovor na vprašanje, kako postati samozavesten starš.
V 12 letih dela družinskega terapevta sem videl veliko dobronamernih staršev, ki napačno prevzemajo vzgojne strategije, ki ne izpolnjujejo čustvenih in razvojnih potreb njihovih otrok in družine. Srečal pa sem tudi večje število staršev, ki so uspešno uporabljali nove in bolj zdrave načine vzgoje otrok.
Iz svoje dolgoletne prakse in izkušenj, povezanih z vsem kar trenutno vemo o možganih in vedenjskih vzorcih, lahko kar dobro prikažem, kakšne vrste starševstva bodo najbolj verjetno prispevale k zdravemu razvoju otrok.
Starši, ki:
1 . Vedo, da se bodo otroci vedno vedli kot otroci
Pogosto starši pozabljajo, da se otroci najprej in najbolj učinkovito učijo na svojih napakah. Da se vedejo nezrelo, ker so nezreli. Da vedno nekaj “zafrknejo”. Starši pa smo zelo frustrirani in nestrpni, razdražljivi zaradi “cviljenja” in večnega ponavljanja napotkov in nasvetov ter vse prepogosto pozabljamo, da se morajo otroci učiti iz napak. Ko se namreč pojavijo starši, ki otroke usmerijo v pravo smer, se zgodi čarovnija učenja.
Dokler oseba ne doseže svojih zgodnjih 20 let, tisti del možganov, ki je odgovoren za razum, logiko in impulzivni nadzor, še ni popolnoma razvit. Nezrelo vedenje je normalno za nezrele ljudi z nezrelimi možgani. To je znanstvena realnost, ki nam pomaga, da smo bolj potrpežljivi in, da dajemo več podpore našim otrokom, ko se borijo z vsakdanjimi izzivi.
2. Postavljajo meje s spoštovanjem, ne s kritiko
Da bi se naši otroci naučili od nas dobesedno vse o svetu, potrebujejo veliko omejitev. Brez ustreznih omejitev se bodo otroci prestrašeni, anksiozni in brez nadzora.
Omejitve pa se lahko izvajajo v obliki kritike in sramotenja, ali pa se lahko sporočajo trdno, vendar na spoštljiv način. Razmislite o tem, kako hvaležno se počutite, če cenijo vaše mnenje in če vas poslušajo na delovnem mestu. Se vam ne zdi, da je podobno pri otrocih?
3 . Se zavedajo razvojnih faz
Ste že kdaj doživeli, da vaš sproščen in nasmejan malček živalsko kriči, ko ga hočete pustiti v vrtcu? O, živijo ločitveni sindrom!
Obstaja dobesedno na stotine zelo normalnih, zelo zdravih prehodov skozi katere gredo otroci na svoji poti odraščanja. Ko se tega zavemo, njihova zmedena vedenja razumemo v kontekstu razvojnih faz in s tem povečamo verjetnost, da na vedenje naših otrok reagiramo pravilno, ustrezno in podpirajoče.
4 . Poznajo otrokov temperament in osebnost.
Če smo v sozvočju z vsemi lastnostmi, ki delajo našega otroka edinstvenega, bomo boljše in lažje razumeli svojega otroka, ko potrebuje dodatno podporo, lažje in bolj natančno bomo lahko predvideli, kdaj in kje bo uspel.
Ko spoznate, zakaj je vaš otrok v stiski, postane vse veliko lažje. Lažje se na primer dogovorite o najboljšem prostoru za pisanje domačih nalog, ali razumete, zakaj vaša hčerka mora domov s poletnega tabora.
5 . Dajejo otroku dovolj svobodne igre
Večina odraslih ne bo nikoli popolnoma razumela in cenila moči otroške svobodne igre, razen če so študirali igralno terapijo.
Igra je osnova iz katere se otroci naučijo vsega in razvijajo vse. To pomeni, da je izjemno pomembno, da imajo vsak dan čas za nestrukturirano, raziskovalno igro, ki poteka izključno po otrokovih željah in pravilih.
6 . Vedo, kdaj govoriti in kdaj poslušati.
Otroci se naučijo, da so zelo dobri reševalci problemov, če jim to seveda dovolimo. Ker jih imamo straši neizmerno radi in želimo, da jim uspe, se zelo težko zadržimo, da ne vskočimo in namesto njih (s predavanjem ali kritiko) rešimo problem.
Če bi starši bolj pogosto držali svoje jezike za zobmi in čakali, bi bili šokirani, kako pogosto in lahko njihovi otroci uspešno pridejo do svojih lastnih zaključkov. Če bi otroke le poslušali, bi ugotovili, da jim to omogoča, da razmišljajo o stvareh in sami najdejo rešitve problemov.
Otroci želijo in potrebujejo, da jih slišimo in da vedo, da jih razumemo. Tako kot mi, odrasli.
7. Imajo identiteto zunaj svojega otroka.
Mnogi od nas pogosto trdimo, da so naši otroci naš svet, in to je res v naših srcih. Ko pa gre za vsakdanje življenje, moramo starši imeti mnogo več. Negovati moramo prijateljstva,strasti in hobije, ki nas opredeljujejo kot posameznike.
S tem pa se lahko v nas začne vojna, saj nas naši zaščitniški strahovi poskušajo prepričati, da naši otroci ne morejo biti brez nas, pa tudi, da mi ne moremo biti brez njih. Vendar smo lahko in moramo biti, da bi ostali pri zdravi pameti in se izognili temu, da naše otroke bremenimo z nalogo, da morajo izpolnjevati vse naše čustvene potrebe.
8. Razumejo, da dejanja govorijo glasneje kot besede
Način vaše interakcije z otrokom in način na katerega živite svoje življenje bo največji učitelj vašim otrokom. Otroci so zelo pozorni in veliko bolj intuitivni kot mislimo. Oni vedno gledajo.
To je lahko nekoliko neprijetno za starše, ampak če smo sposobni, da imamo to neprestano v mislih in se zavedamo, da naši otroci gledajo naša dejanja, to ne bo samo naučilo naših otrok, kako naj se obnašajo, ampak bo iz nas naredilo tudi boljše ljudi.
9. Prepoznavajo, da so povezovanje, zabava in ustvarjalnost najboljši načini za spodbujanje pozitivnih vedenj in so pripravljeni na sodelovanje
Strah in nadzor za naše otroke dolgoročno niso učinkoviti učitelji. Medtem ko se lahko ta dinamika zdi učinkovita kratkoročno, na ta način ne bomo opremili naših otrok z močnim moralnim kompasom ali z učinkovitimi sposobnostmi reševanja problemov.
Če se otrok zaradi našega vedenja do njega počuti vrednega kot oseba, se bo seveda naučil ceniti druge in bo zaupal, da so njegove izbire dobre in prave.
10. Vsi starši imejte za cilj oblikovati otrokovo srce, ne le njegovo vedenje
Pogosto imamo vtis, da je cilj starševstva ustvariti skladnega otroka, ki se bo lepo obnašal. Medtem ko so to gotovo zaželene lastnosti za večino staršev, pa niso ključne lastnosti, ki prispevajo k temu, da je človek srečen in zdrav.
Pomagati našim otrokom razumeti pomen njihovih misli in čustev jim omogoča obvladovanje in razvijanje dobrih socialnih veščin, sposobnosti torej, ki jih bodo zaščitile in jih vodile skozi vse življenje.
Spreminjanje naših starševskih navad in slogov ni nikoli lahko, če pa je to res v najboljšem interesu naših otrok, se vedno in vsekakor izplača!
