Igralna terapija in otroci po ločitvi
Ne ukvarjam se s terapijo, z igralno terapijo, niti nisem terapevtka ali socialna delavka.
Sem samo povprečna in vsakdanja mati z lepo edinko – otrokom ločitve.
Oba z mojim zdaj že skoraj uradno nekdanjim možem sva se rodila staršem, ki sta ostala poročena. Nobeden od naju ni in ne bo mogel popolnoma razumeti položaja, v katerem se je znašla najina hčerka. Zame je bilo samoumevno, da bi ji lahko pomagala igralna terapija, dlje časa pa je trajalo, da sem prepričala njenega očeta. Vendar zdaj tudi on močno verjame v to terapijo.
Kot nekdanja učiteljica sem videla otroke prestajati viharne ločitve staršev. Takrat sem si obljubila, da z možem, če se ločiva, ne bova med tistimi starši, ki se prepirajo na šolskem parkirišču, in to obljubo sem držala in jo še držim.
Čeprav je bila najina ločitev mirna in sporazumna, imava še zdaj burne trenutke, še teže pa se je novim razmeram prilagoditi hčerki. Samo tri leta je bila stara, ko sva se odločila končati zvezo, in začela je nazadovati v razvoju. Kazala je znake tesnobe. Jeze. Žalosti. Ko pa dandanes pogledamo njeno risbo naše družine, nas je narisala vse skupaj. Dodala je še nekaj namišljenih sorojencev in vsi smo nasmejani.
Toliko želja na toliko ravneh – sorojenci. Oče in jaz, skupaj.
Nekateri otroci sprejmejo ločitev razmeroma v redu, drugi ne. Če bi imela moja hčerka brata ali sestro, s katerim bi skupaj predelovala in sprejemala spremembo, bi bilo morda lažje. Morda bi bilo laže, če ne bi bila tako pametna. Ali če bi bila starejša … ČE, ČE, ČE.
Dejstvo je, da ločitev zanjo ni bila lahka in težko ji je bilo, ko je bila razpeta med dvema domovoma.
Po zaslugi pametnih učiteljev in krasnih staršev končno vidimo luč na koncu predora.
Ko se otrok spoprijema z ločitvijo, je to srce parajoče. Ni hujšega občutka, kot kadar mi hčerka pove, kako močno si želi mamico in očka v isti hiši. »Ločitev je bedna.« Ko to izgovori triletnica, se mi trga srce.
Ampak sčasoma postane boljše. Ne rečem, da bo popolno ali tako kot v njenih željah, na risbi. Ne rečem, da nima več »svojih trenutkov«. Ker jih ima. Težko ji je imeti prijatelje, saj je doživela tolikšno izgubo, da je misel na izgubo še nekoga nevzdržna. Ampak gre ji super! Prelepo je videti, da se je moja punčka vrnila, vsaj večinoma.
Rada bi preprosto povedala, da bo boljše, in popolnoma sem prepričana, da to ni samo zato, ker je obkrožena z ljudmi, ki jo imajo radi, ampak je tudi zasluga terapevtke, ki pomaga njej in nama z nekdanjim možem, da jo skupaj vzgajava in podpirava.
Igralna terapija nama je pomagala ugotoviti, kako najina hči žaluje in se spoprijema s spremembami. Hčerki je ta terapija pomagala pri izražanju tegob, poleg tega se je naučila tudi novih tehnik spoprijemanja z jezo in žalostjo. Prav tako je meni in nekdanjemu možu pomagala s tehnikami vzgoje, ki jo podpirajo. Lahko bi še naprej dolgovezila o tem, kako je terapija pomagala nama in najini hčerki.
To je nasvet vsem staršem, ki prestajajo ločitev: razmislite o igralni terapiji. Morda se niti ne zavedate, da se vaš otrok bori. Morda se tega zavedate, pa ne znate pomagati.
Razmislite. Nam je spremenila svet.
Letos vsi, z učitelji vred, vidijo spremembo pri moji hčerki.
Ne morem dovoljkrat ponoviti, kako močno nam je terapija pomagala.
Morda zveni čudno – kaj sploh je igralna terapija? Toda vzemite si čas in se posvetujte s terapevtom. Samo en pogovor lahko spremeni življenje vam, vašemu nekdanjemu možu in otroku.
Povzeto po Lari Lifshitz, objavljeno v Huffington postu,
http://www.huffingtonpost.com/laura-lifshitz/children-of-divorce-benef_b_8288462.html
