Čuječna minuta: Kako opazujemo vlak anksioznih misli
Otroci so zelo pogosto zaskrbljeni:
“To mi ne bo uspelo”.
“Jaz ne bom nikoli naredil matematike”.
“Sošolci so res grozni do mene, nikoli ne bom imel prijateljev”.
Raziskave nam kažejo, da je taka zaskrbljenost pogosto prenapihnjena, izkrivljena in daleč od resnice. Kljub temu pa vemo, da imajo misli veliko moč, saj vplivajo na naša čustva in vedenje.
Preprosta misel, ki gre skozi otrokove možgane lahko povzroči, da se počuti prestrašenega, zaskrbljenega ali žalostnega. Posledica je lahko kisel izraz na obrazu, umik ali premočna čustvena reakcija, ki se izraža v neprimernem vedenju.
To lahko predstavimo takole:
Misli → Občutki → Vedenje
Primer:
“Nihče me ne mara.” → žalost in sram → Noče v vrtec/“šprica” šolo
Tesnobne misli lahko postanejo navada in potegnejo otroke v začaran krog negativnosti.
Kaj pa, če bi lahko učili naše otroke, da “vzamejo v svoje roke” del moči, ki jih imajo misli? Kaj pa, če bi jih naučili, da izberejo, katere misli bodo”poslušali” ali na katere se bodo odzvali? Da, to lahko naredimo! Prvi korak je, da začnemo vaditi opazovanje svojih misli.
Zakaj je čuječnost dobra?
V poznih 1970-ih je razvojni psiholog John Flavell idejo, da se ljudje zavedajo svoje sposobnost razmišljati, poimenoval metakognicija. Gre za spoznanje o našem spoznavanju, za učenje o učenju, za ali razmišljanje o razmišljanju.
Kot metakognitivna bitja smo se sposobni ločiti od lastnega razmišljanja z uporabo čuječne meditacije. Po mnenju Jona Kabat-Zinn-a, ki je pionir na tem področju, je čuječnost duševna praksa ostati prisoten v tem trenutku. Gre za sprejemajoče zavedanje tega, kar doživljamo v sedanjem trenutku. Ko smo čuječni, se kakršnega koli svojega doživljanja preprosto zavedamo, ne da bi ga poskušali spremeniti, se mu izogniti ali mu ubežati. V središču te prakse je ideja, da mi nismo naše misli.
Dosegli bi radi, da bi se naši otroci se naučili opazovati svoje misli kot nekaj ločenega od sebe. S tem bodo lažje razumeli, da so misli prehodne in se naučili tudi, da imajo možnost izbire ali naj ravnajo po svojih misli ali ne.
Mnoge raziskave kažejo, da so prakse čuječnosti neverjetno koristne za otroke.
Tako na primer ugotavljajo, da poučevanje znanja čuječnosti vodi k boljšemu duševnemu in telesnemu zdravju in manjšemu stresu. Čuječnost izboljšuje sposobnost otrok, da se soočajo z izzivi. Otroci pri učenju teh spretnosti uživajo. V eni od študij 74% otrok pravi, da bi tudi po koncu treninga še naprej z veseljem prakticirali čuječnost.
Kako vaditi opazovanje svojih misli?
Poučevanje otrok, da ločijo sebe od svojih spoznavanj (kognitivnih spoznanj) se zdi malce zapleteno, vendar nikar ne podcenjujte svojih otrok, so namreč izredno sposobna in samozavestna bitja. Naša odgovornost je, da začnemo samozavestno in povečujemo otroško ustvarjalnost, da bi dosegli rezultate. Z drugimi besedami, uporabljajmo razumljiv in otrokom zabaven jezik.
Poskusite : Vaje vlakca misli
- Naučite svojega otroka, da so misli kot vlaki, ki pridejo in gredo skozi postaje; lahko preprosto stojimo na postaji in gledamo kako vlaki vozijo mimo. Vaja se začne tako, da vam otrok zaupa svoje ponavljajoče se tesnobne misli ali vsaj sam razmišlja o njih. Nato naj vizualizira vlak (misel), ki prihaja na postajo.
- Pojasnite mu da, ko vlak (misel) pride, gre včasih enostavno mimo postaje, včasih pa se na njej za nekaj časa ustavi. Ko vlak (misel) na postaji nekaj časa stoji ali pa je še vedno v naših mislih, lahko začutite različna čustva. Dobro in v redu je, da se stvari čutijo: to ni problem. To je lepa priložnost, da globoko vdihnete in izdihnete. Osredotočite se na dihanje in na vlak, saj bo kmalu odpeljal naprej.
- Pustite otroka naj gleda kako njegov vlak (misel) odhaja s perona. Pojasnite mu, da je z mislimi kot z vlakom, naše misli gredo naprej (kot vlak), mi pa ostanemo zadaj, na peronu.
Ta preprosta vaja lahko nauči naše otroke , da se ne odzivajo na vsako misel. Lahko jih preprosto samo opazuje. Naš cilj ni sprememba naših misli, ampak spremeniti naš odnos do njih.
