ADHD
Zakaj ne morem sedeti pri miru?
Zadnje čase se vse več govori o hiperaktivnosti. Nekateri menijo, da starši s hiperaktivnostjo zgolj opravičujejo slabše šolske dosežke ali neprimerno vedenje otroka. Drugi so prepričani, da preveč otrok dobi to diagnozo in da zdravniki prehitro predpišejo zdravila za nadzorovanje vedenja.
Sindrom ADHD (ang. attention-deficit/hyperactivity disorder) pomeni, da ima otrok težave s pozornostjo in da je pretirano motorično dejaven. Takšni otroci se v šoli srečujejo s številnimi težavami. Pestijo jih kratkotrajna pozornost, motorični nemir in impulzivnost, vse to pa vpliva na učenje, vedenje ter čustveno in družbeno prilagajanje okolju. Učitelji poročajo, da takšni otroci naloge samo površno preletijo, da niso dovolj pozorni na podrobnosti, da se moteče vedejo, da ne dokončajo domačih nalog in da zaostajajo pri navezovanju stikov z vrstniki.
Kaj je ADHD?
Otrok, pri katerem se pojavljajo znaki sindroma ADHD, težko nadzira vedenje in pozornost. Če bi imeli ljudje, tako kot naprave, gumbe za vklop in izklop, ADHD verjetno sploh ne bi obstajal. Žal je proces samoregulacije in nadzora nad vedenjem veliko bolj zapleten. Možgani so odgovorni za samoregulacijo, načrtovanje, organizacijo in oblikovanje kompleksnega vedenja. Vse te izvrševalne funkcije se razvijajo v zgodnjem razvoju. Ko otrok razvija jezik za sporazumevanje z drugimi in s seboj, sposobnosti za priklic vtisov, čut za razlikovanje preteklosti od prihodnosti, razvija vizualizacijo za lažje pomnjenje in druge sposobnosti, ki omogočajo uravnavanje vedenja. Za pravilno delovanje teh izvrševalnih funkcij je odgovoren frontalni del korteksa (možganske skorje), ki pri ljudeh s sindromom ADHD pogosto ni dovolj dejaven.Skoraj vsem se je že primerilo, da smo bili nepozorni, premalo zbrani ali pretirano nemirni. Toda to je bila posledica utrujenosti, dolgočasja, lakote ali kakega nevsakdanjega pripetljaja; to torej ne pomeni, da vsi trpimo za posledicami motnje.
Kako pogost je ADHD?
Večina strokovnjakov se strinja, da tovrstne težave pestijo od 3 do 5 odstotkov otrok. Motnja ni novost, saj jo pediatri, psihologi, specialni pedagogi in nevrologi poznajo že vrsto let. Pogostejša je pri dečkih, pri deklicah pa jo običajno odkrijejo pozneje, saj se izraža v manj moteči in milejši obliki.
Kaj povzroča ADHD?
V veliki večini primerov je motnja podedovana, torej obstaja večja verjetnost, da se bo izrazila pri otrocih, katerih starši so imeli v otroštvu podobne težave, vendar to ni nujno. Motnja je lahko posledica neustreznega razvoja ploda med nosečnostjo in zapletov med porodom. Povzročijo jo lahko tudi težja oblika katere od otroških bolezni, poškodba glave (padci, prometne nesreče, dušitev …) ali izpostavljenost nekaterim strupenim snovem.
Opozorilni znaki
Ker starši največkrat prepozno odkrijejo, da ima otrok težave, morajo biti na znake ADHD še posebno pozorni učitelji. Tak otrok se pogosto pritožuje, da se v šoli dolgočasi, in brez vzroka izostaja od pouka. Šolske ocene se slabšajo, otrok se ne zanima za šolske naloge. Pri šolskem delu je počasnejši, do učiteljev je zamerljiv. Pogosto pozablja šolske potrebščine. Učitelji se nad njim pritožujejo, ker nikoli ne dokonča naloge in kaže znake slabe organiziranosti (ne skrbi za lastnino, njegovi zvezki so pomečkani, barvice neošiljene …). Naloge opravi brez zanimanja ali napačno, pravi, da mu je vseeno za šolo. Takšen otrok ima slabšo samopodobo in kratkotrajno pozornost. Le stežka dokonča domačo nalogo. Je motorično nemiren, pogosto se druži z mlajšimi ali manj sposobnimi od sebe in večkrat “šprica” šolo.Četudi pri otroku opazimo le enega ali dva od naštetih znakov, ga moramo pozorno opazovati, da ne bo zašel v začaran krog, ki ga ne bo mogel pretrgati brez pomoči staršev in učiteljev.
Kako v boj proti sovražniku?
V Sloveniji je pri izrazitih motnjah v uporabi zdravilo ritalin, ki ga lahko predpiše le pedopsihiater. Zdravilo doseže, da se otrok umiri in lažje zbere, učinkuje pa le od tri do štiri ure. Otroku je lahko v veliko pomoč specialni pedagog, ki nastopi v vlogi asistenta in je navzoč ves čas pouka. Če to ni možno, naj bi otrok vsaj pol ure na dan prejemal individualno pomoč. Pomembno je, da se vsi, ki sodelujejo z otrokom (starši, učitelj, specialni pedagog), strogo držijo pravil, ki so si jih zastavili. Ker tak otrok občuti gibanje kot nujno, naj učitelj ne zahteva, da pri pouku ves čas sedi pri miru. Večkrat naj ga pošlje pobrisat tablo in mu med šolsko uro dovoli dogovorjeno število “sprehodov”. Naloge naj bodo čimbolj gibalne: učitelj naj oštevilčene lističe z nalogami razporedi po omarah in policah, tako da jih mora otrok reševati eno za drugo in sproti hoditi po nove. Tako se bo med reševanjem nalog lažje umiril, saj bo zadovoljil potrebo po gibanju. Otroku je treba dovoliti, da nalogo reši sede ali leže na blazini.
Poskrbimo, da na račun dodatne pomoči ne bo zamujal športne vzgoje, saj mu tam lahko naložimo še več nalog, ki mu bodo koristile. Pomembno je, da je delo z otrokom sistematično. Ker so otroci s sindromom ADHD pogosto raztreseni, na poti v šolo marsikdaj izgubijo del opreme ali kar šolsko torbo. Starši se pritožujejo, da ves čas izgubljajo barvice, copate in oblačila. Pripomočke in knjige puščajo v šoli, od doma pa ne prinesejo domače naloge. Otroku lahko pomagamo tako, da mu na kartonček napišemo – ali narišemo, če še ne zna brati – točno določen vrstni red pospravljanja stvari v torbo, in postopek ponavljamo skupaj z njim. Pozneje ga le še nadziramo: “Vsa pisala zloži v peresnico in jo zapri. Zvezke in knjige zloži na kup. Odpri torbo. Zvezke položi v torbo.” Teh pravil se je treba držati ves čas, kajti le s sistematičnim pristopom je mogoče premagati del težav.
Kaj se zgodi, ko takšni otroci odrastejo?
Žal lahko motnja pomembno vpliva na otrokovo nadaljnje šolanje in kariero. Taki otroci so večkrat prešolani na šole s prilagojenim programom in ne dosegajo tako visokih ocen kot učenci brez tovrstnih težav. Redkeje se vpišejo na fakulteto in dokončajo študij, v karieri so manj uspešni. Toda upoštevati je treba, da v preteklosti velika večina takšnih otrok ni bila deležna ustrezne pomoči. Če so otroci s sindromom ADHD deležni ustrezne strokovne pomoči in nimajo drugih motenj, lahko v življenju dosežejo enake ali celo boljše uspehe kot drugi. Treba se je zavedati, da ADHD še ne pomeni, da so otrokove kognitivne in intelektualne sposobnosti manjše. Potolaži nas lahko dejstvo, da se večina teh otrok razvije v normalne odrasle osebe in da znaki sindroma, če niso povezani z drugimi motnjami, v adolescenci pogosto izginejo sami od sebe.
